Moja zgodba in filozofija

Kako je ta blog sploh nastal? Moja zgodba.

Nimam se za neko ljubiteljsko kuharico. Moja zgodba tudi ni takšna, da bi veliko časa preživela v kuhinji s kuhalnico v roki.

Kot otrok se nikoli nisem potikala po kuhinji in opazovala mami, kako kuha. Nikoli mi ni bilo potrebno v kuhinji pomagati – starša sta namreč verjela, da je moja edina naloga ta, da mi gre dobro v šoli. Tako me je, ko sem se zbudila, vedno čakal okusen zajtrk, kosilala sem itak v šoli, doma pa je potem bila še večerja, kjer sem se po navadi pridružila očetu pri poznem kosilu/zgodnji večerji, ko je prišel iz službe. Tudi v srednji šoli me je poleg zajtrka vedno za šolo čakala okusna in zdrava malica (kar v našem okolju ni v navadi – sošolci so v večini dobili denar za malico, s katerim so si kupili kakšno bigo, štručko ali sendvič), na kosilo pa sem po koncu pouka vsak dan hodila k babi. Doma sem kdaj pa kdaj sicer spekla kakšno pecivo – vedno nekaj takega, kjer se pripravi masa, vlije v pekač in je to to – predvsem z namenom, da je bilo potem to fajn pojesti.

Ko sem prišla v študentska leta sem živela čisto študentsko – na bone. Za vikend pa je mami naredila dodatne porcije, ki sem jih potem nesla s seboj v Ljubljano. Tako mi tudi v času študija razen za kakšen zajtrk in večerjo na hitro pač ni bilo treba skrbeti. 

V službi je potem bilo tako, da je bilo veliko dela, časa za malico bolj malo in smo pač vedno hodili jest v menzi, ki sta bili blizu. Ena malo boljša, ena precej slabša, a najedel si se, da si lahko zdržal do doma. Za to sem porabila čim manj časa, a sem čedalje bolj opažala povezavo med tem kaj zaužijem in kako se počutim. Doma sem kuhala zelo zelo redko.

Sem pa v tem času izvedla nekaj eksperimentov, v smislu mesec dni brez tega, mesec dni brez onega, a se noben ekstrem ni zadržal dlje od eksperimenta samega. Sicer sem pri nekaterih opazila boljše počutje, a mi je bila hrana preveč enolična, saj si nisem znala pripraviti dovolj raznovrstnih obrokov.

Nato pa je sledila prva večja prelomnica in novo obdobje – rojstvo Oskarja. Po rojstvu sem začela veliko razmišljati o tem, kakšno hrano želim otroku ponuditi, kakšne prehranjevalne navade želim vzgojiti in predvsem slediti nekim smernicam, za katere verjamem, da so dobre zanj. To pa je pomenilo tudi, da sva se na nove smernice morala (želela?) navaditi tudi midva z možem, saj verjamem, da je samo modeling tisti, ki nekaj nauči.

Tako sem začela uvajati več raznovrstne prehrane in nove okuse, sladkor pa sem močno zmanjšala in postala striktna glede njegovega vnosa (z izjemo sadja). Največja umetnost je bilo tukaj balansirati med idejo, kaj za nas pomeni zdravo prehranjevanje, našim okusom in okolico, ki ima in tolerira navade, ki jih ne želimo.

Sledila je druga nosečnost. Prve tri mesece mi je bilo izredno slabo, ves čas sem bruhala in jesti nisem mogla čisto nič pametnega. Takrat sem sklenila, da je življenje prekratko za slabo hrano in da moram sprejeti kompromis za čas, ki ga moram vložiti v kuhanje in kasnejšim uživanjem okusne hrane. 

Mislim, da sem v prvih treh mesecih druge nosečnosti pogledala največ kuharskih oddaj in prebrala ogromno receptov in knjig na temo kuhanja. Takrat sem sklenila, da je čas, da po koncu slabosti ugriznem v jabolko in se opogumim kuhat jedi, ki so mi v preteklosti polnile dušo, a sem vedno verjela, da se tega pač ne da pripraviti doma. Tako sem si shranjevala različne recepte indijske kuhinje, pa nekaj kitajskih receptov in recepte za jedi, ki so se mi vedno zdele zapletene. 

Vse bolj sem se navduševala tudi nad našo domačo hrano, ki so jo v našem prostoru kuhale naše (pra)babice. Začela sem iskati recepte, tipične za naše pokrajine, in bila vedno znova začudena, kako raznovrstno kuhinjo imamo (smo imeli) in si obljubila, da bom tu in tam preizkusila tudi kakšen tak recept.

Predvsem pa sem sklenila, da ne bom več kuhala na način kot do sedaj – nekaj bi skuhala (oziroma največkrat moram kaj porabiti iz hladilnika, da ne pride stran), pogledam na net, recept prilagodim, ven pride nekaj res okusnega, a si ne zapišem, kaj sem naredila. In potem enako jed čez nekaj časa spet googlam, ter razmišljam, kako sem že naredila nazadnje, ko je bilo res okusno. 

In tako je nastal ta blog, z idejo, da vse recepte, katerih jedi so nam okusne, pristanejo na enem mestu. Ker se pisanje nikoli ni odneslo, saj je težko brisati, dodajati, in tudi iskati, sem se odločila za spletni zvezek. Upam, da bo v prihodnosti prav prišel meni, moji družini, mojim otrokom, ko bodo veliki in želeli skuhati nekaj tako kot je včasih mami… in vsakemu, ki bi si zaželel skuhati nekaj okusnega in hranljivega.

Nikakor ne morem reči, da v sami kuhariji neznansko uživam, uživam pa v ritualih, ki jih doma skuhana hrana prinese. In hrana mora biti okusna, saj to vpliva na družinsko razpoloženje. Hrana je pomemben obred in veliko je jedi, ki meni prikličejo toplino, domačnost, in lepe spomine na mladost. To zapuščino želim naprej predati tudi sama.

---

Moja filozofija

Optimalno razmerje med vloženim časom in okusnostjo

V kuhinji nisem posebej spretna ali pretirano hitra. Priznati moram tudi, da v samem kuhanju ne uživam preveč. Zelo pa uživam v dobri hrani in našem družinskem času ob hrani. Hrana v našem okolju povezuje in to ima pri meni ogromno vrednost – tako za naše vsakodnevne obroke kot za posebne priložnosti, ko se na kup zberemo razširjena družina.

Drži tudi to, da sem naveličana slabe hrane, ko nekaj kupiš na hitro, ker pač nimaš časa, da bi si kaj pripravil. In iskreno, zunaj je, vsaj pri nas, težko na hitro dobiti kaj hranljivega in okusnega.

In zaradi vsega tega je večina mojih receptov ne preveč časovno zahtevnih. Sama stremim k ravnotežju med vloženim časom in okusnostjo jedi. Seveda je nekaj jedi takšnih, ki potrebujejo več časa za pripravo in vrtenja po kuhinji, a so po moji oceni tega vredna. 

Dnevno, za vse obroke skupaj, porabim nekje med 1-2h za vso motanje po kuhinji. Torej, celokupno porabim med eno do dveh ur na dan za pripravo zajtrka, kosila in večerje (kadar vse pripravljam doma, in to je velikokrat), pa še malicah, za katere pa navadno ne potrebujem več kot 10 min.  In zopet, nisem ne hitra, ne pretirano spretna, in verjamem, da lahko veliko ljudi zadevo izpelje hitreje in bolj optimalno kot jaz.

Čim manj sladkorja

V mojih jedeh, tudi sladicah, uporabljam minimalno količino sladkorja, če je le možno, sladkobo dodam s pomočjo sadja. Dodajanju “čistega” sladkorja, pa naj gre za trsni ali kokosov sladkor, čisto glukozo ali ostala sladila, se izogibam.

Včasih (ob posebnih priložnostih 😉 ) se sladkorju ne morem popolnoma izogniti, a vseeno so jedi, pripravljene po mojih receptih, veliko manj sladke kot večina drugih na spletu ali kuharskih knjigah. 

Vabim te, da daš priložnost hrani z manj sladkorja. Sploh pri otrocih je majhen vnos dodanega sladkorja izjemno pomemben, saj prevelike količine sladkorja znanstveno dokazano vplivajo tako na fiziološki razvoj kot razvoj možganov, močno pa vpliva tudi na prehranjevalne navade v odrasli dobi. Gre za stvar odločitve in predvsem priprave okolja, ki te pri tem spodbuja. 

Preden se je rodil Oskar, sem sama pojedla veliko sladkorja. Na začetku mi je bilo težko, saj sem se morala navaditi novih “skoraj-ne-sladkih” okusov. A že po mesecu dni se je moj okus spremenil in mi je veliko kupljenih čokoladic postalo presladkih, tako da teh sploh ne kupujem več. Če se želim posladkati, si sladico največkrat pripravim sama, saj imam tako kontrolo nad dodanim sladkorjem.

Pa nikar si zadeve ne predstavljaj napačno, nismo nobeni asketi, kjer imamo prepovedano vse kar je sladko. 🙂 Mislim le, da Oskar dobi veliko sladkorja že drugod (npr. vrtec, babice, družinska srečanja), tako da tega doma res ne potrebujemo. Tako v našem domu ne boš našel sladkih gaziranih pijač, sadnih sokov ali sokov za mešat. Doma pijemo vodo, vodo v katero stisnem nekaj limoninega soka, ali hladen čaj. Seveda je na obiskih drugače, a tudi tam poskušam zadeve omejiti na mere, ki so meni dopustne.

Pri nas doma prav tako ne boš našel kupljenih otroških kosmičev (zmešam jih sama), kupljenih čokoladnih namazov ali raznih sadnih kašic za malico. Od čokolad imamo doma 85% čokolado. Piškote, sadne ploščice, pecivo  in mafine pečemo sami (Oskar mi zelo rad pri tem pomaga). Mož se sicer kdaj rad posladka s kakšno kupljeno zadevo (vidim po ovitkih, ki ostanejo v avtu ali pri njegovem računalniku), a imava dogovor, da tega pred Oskarjem ni.

Na izdelkih v trgovini si vzamem čas in preberem deklaracije. Včasih te res preseneti, kje vse se skriva sladkor in kako veliko ga je lahko prisotnega. Recimo, doma nikoli nimamo sadnih jogurtov, sadnih skutk, itn.

Sem velika zagovornica sadja. Vsebuje veliko vitaminov in vlaknin, tako da v sadežih prisotni sladkorji meni ne predstavljajo ovir. Procesirano sadje imamo na meniju priložnostno, vendar želim, da ne vsebuje dodatnega sladkorja. Sadnih sokov ne uživamo, marmelada, kompoti, čežane pa so na meniju tu in tam.

V sladice oziroma ostale jedi (sploh kakšne mlečne zajtrke ali večerje), če je le možno, za sladkobo dodajam sadje in ne sladkorja kot takega.

Posebne priložnosti pa so dnevi, ko se tudi mi ne držimo zgornjega. In takšni dnevi pridejo nekajkrat letno, sploh kadar spečem kakšen domač, tradicionalen recept, kjer se držim sestavin, ki so jih uporabljale babice (čeprav količino sladkorja vseeno nekoliko zmanjšam). In za rojstne dni, ker mož pravi, da torta pač mora bit. 🙂

Pestrost in svežina

V preteklosti sem pojedla veliko slabe hrane. In veliko enolične hrane, ki ni bila nujno neokusna, a če je na mizi vedno isto, tudi v tem ni gušta. V našem okolju to predstavljata meso in krompir. Pa zraven nekaj solate, ki šteje za zelenjavo. Rolalo se mi je od tega mesa in krompirja. In bolj ko sem govorila, da pogrešam zelenjavo, bolj so mi drugi govorili “saj je zraven solata”. In navadno je govora o zeleni solati brez zaimivih dodatkov.

Ne samo, da moraš po takem kosilu nujno še malo počivat, ker prebava ni enostavna, ampak tudi moje počutje nikoli ni bilo ravno prida. 

Takrat sem vedno pomislila na eno izmed mojih najljubših restavracij, kamor sicer ne grem velikokrat, a vsakič ko grem, se ne morem načuditi kako okusna hrana je in predvsem, kako dobro se počutim po njej. Osvežena, polna energije in – naj se sliši še tako smešno – srečna. Kot da me hrana na nek, ne zgolj fiziološki, način od znotraj napolni. Zanimivo je, da se mi to konstantno dogaja zgolj v tej restavraciji.

In takšno hrano želim pripravljati doma – hrano, ki je okusna in po kateri se dobro počutiš (ali pa vsaj ne slabše kot pred njo!).

Verjamem, da to lahko dosežemo s pestrostjo sestavin, ki jih uporabljamo, uravnoteženostjo okusov in pripravljanjem stvari čimbolj od začetka. Zato se doma izogibam (preveč) procesirani hrani in v naprej pripravljenim izdelkom, kjer je le mogoče glede na naš življenski slog.

Po tistih kosilih v restavraciji sem vedno pomislila, kako pomembno mi je, da svoji družini predstavim zanimive jedi, da uvajam novo zelenjavo, drugačne načine priprave, čeprav je to, vsaj meni, res zahtevno – ko uvajam nekaj novega nimam pojma, kako to pripraviti in mi zadeva zelo velikokrat kar stoji v hladilniku, vse dokler je res ni že zelo nujno porabiti.

Zapuščina

Čedalje bolj se zavedam pomena zapuščine – kako velika škoda je, da se z novo generacijo nekatere stvari izgubijo, dobre jedi pozabijo, mladi pa kasneje odkrivamo toplo vodo. Sama v svojem življenju najbolj opazim primanjkljaj zapuščine kuhanja.

Velikokrat pomislim na mojo babi in še večkrat si zaželim, da bi v srednji šoli, ko sem vsak dan hodila k njej na kosilo, v njeni kuhinji ne samo čvekala, ampak večkrat pozorneje gledala pod kuhalnico, se naučila kakšnega trika in si zapisala recepte njenih jedi, ki so mi bili tako ljubi. Nekatere jedi, ki jih je pripravila, so bile tako značilne zanjo, mene pa spominjajo na domačnost, družino, lepe trenutke. A mi jih, kljub večkratnim poskusom, (še) ni uspelo poustvariti.

Tudi moja mami, tašča in še kdo iz razširjne družine, pripravljajo jedi, ki so zelo značilne zanje, so res okusne in vedno razveselijo, ko so na meniju. Kakšna škoda bi bila, da se to znanje izgubi, ker je samoumevno, da določene jedi pač pripravlja določena oseba, mi pa se nikoli ne pobrigamo, kako to jed pripraviti. 

In navsezadnje, velika škoda bi bila, da moji otroci, ko nekoč odrastejo in si bodo mogoče zaželeli kuhati, ne bi imeli dostopa do receptov, ki bi jih spominjali na našo družino, na dom, na domačnost. Da ne bi vedeli, kako pripraviti jedi tako, da okus vzbudi prijetne spomine na čas ki smo ga preživeli skupaj. 

Ker je informacij veliko, sama pa odkrivam, da je izredno težko slediti receptom, če jih je nekaj na enem mestu, nekaj na drugem, nekaj v eni knjigi, nekaj tam, skratka – povsod malo, sem se odločila, da vse svoje recepte, ki so mi bili všeč, jedi pa so po njih meni in moji družini okusne (ter se po njih dobro počutimo), zberem na enem mestu – na tej spletni strani.

Za pogum in lažjo pot

In navsezadnje, s tem spletnim mestom želim opogumiti še koga, da se sam loti priprave hrane, kljub nekaterim oviram kot so pomanjkanje časa, ne-ravno-uživanju v kuhi, ali mišljenju, da nimamo dovolj spretnosti ali da nam ne bo uspelo. 

Najtežje sem naredila že jaz – prebrala gore receptov, se odločila kaj poskusiti, preizkušala in pokušala (kar kdaj tudi ni bilo ravno okusno) in na tej strani objavila zgolj jedi, ki so meni in moji družini okusne, ne vzamejo preveč časa (s kakšno izjemo), in poskrbijo, da se po njih tudi dobro počutimo.